jesen je tu

¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤

Oktober je mimo. Vroč, hladen, topel, sončen, deževen in meglen.
Vse to je bil. Pa še marsikaj.


Na primer sprehod po šumečem jesenskem listju.
Več ga je, manj se trudim dvigovat noge. Všeč mi je šumenje.
Morja, listja, vetra ali pa tiho naletavanje snežink.

Bil je kostanjev piknik v šoli, z otroki in njihovimi sošolci.

Bil je (na srečo) deževen teden preživet v bolnici, med knjigami, mp3-ji,
PSP-ji, vislicami, pogovori in igricami na telefonu. Celo nekaj smsov sem dobila od sineta:
"ja" "ne" "ja bom" :))))))) Je treba povedat, da sem jaz napisala cel roman preden
sem postavila vprašanje?

Bila je lepa urica... Ko greš od doma naveličan, izmučen, z bolečim hrbtom in se ti res ne da,
je prav zanimivo, kako gledaš okrog sebe in se vse počasi spreminja. Dobi vsaka
malenkost bolj nasmejano podobo. Še tisto, kar vidiš vsak dan je malo drugačno.

Prav vedno te lahko razveseli nasmejan obraz,
smeh in veselje, ki ti teka okrog nog.

In odkrili smo kdo nas budi zjutraj... Fazančica... Ona, ali njen zasledovalec.
Ni je bilo treba lovit, zjutraj se je ujela pod žičnato ograjo. Počasi je odšla in se skrila v grmovje. Vprašanje, če bo še prišla.