Pa zapis od Neže. S knjižnice sem prinesla še tole knjigo. Pa seveda tole
Sem za hec rekla, da je čas, da poskusim tudi jaz. Ne, ne za hec. Zares. Kolikokrat v zadnjih letih sem rekla, da bi rada začela tečt. Velikokrat. “Phhh” mojega moža je povedal, koliko lahko od njega pričakujem. Še vedno je njegov komentar isti (bo vedno našel kaj, prekratko progo, prepočasen tek, karkoli), ampak zdaj mi je vseeno. Konkurence mu ne morem delat, bom tekla zase
Še vedno, po treh mesecih vztrajam in grem trikrat na teden LAUFAT.
Da ne bo kdo rekel, da koga farbam. Tečem in hodim. Po programu, tako kot piše v knjigi. No, zdaj mal nakladam, tam, kjer piše v knjigi: program prvega tedna, traja pri meni en mesec.
1 minuta teka je bila zame nekaj popolnoma nemogočega. Po pol minute so se mi zapletale noge, pljuča sem lovila, da mi niso ušla, skratka… približno tako, kot bi gledal dolgoprogaše na cilju. Zadnji atomi moči … in črta.
Sklenila sem, da s tako kondicijo pač ne morem naprej. In sem lajnala prvi teden. Ko se mi je končno zdelo, da lahko presedlam na 2 teden. In neverjetno, šlo je 
Vmes je prišla še bolezen, en teden ležanja, pa morje, ko nekak ni šlo skupaj večerno veseljačenje in jutranje vstajanje. Vseeno, trenutno sem nekje na pragu 3 tedna. Programa. S tem se ravno ne morem važit, a zame šteje to, da se odpravim od doma in grem. Hodit, tečt… oboje, karkoli. In če mi za ritjo (dobesedno) piska ura (mobi) in odšteva sekunde,TEČEM!!!!
Prava ura je še na wish listi
si jo bom kupila za rojstni dan… čeprav bolj rabim sesalec 
eeee, pa sem se opogumila (danes imam očitno preveč časa)
